Jadralski svet Borisa Kožuha – po sledi Danila Kiša

Besedilo in fotografije Niko Slana 

Spoznanja pogosto trkajo na vrata pozno, vendar se jih vselej razveselimo. Ko sem začel brati Danila Kiša, še nisem vedel, kaj pomeni v jugoslovanski literaturi, ko sem nadaljeval z bosanskimi pisatelji pa mi je postalo jasno, kako močno se jim je zavlekel v podzavest. Aleš Debeljak je to samo potrdil v svoji Balkanski brvi. 

Kiša sem nekajkrat omenil v svojih jadralskih zapisih in tako me je prijatelj Pavel pogosto vprašal: »Kako kaj, Kiš?« Da ne bi vselej začenjala na isti točki, sem ga kdajpakdaj, ko sem ga poklical po telefonu, prehitel z vizitko: »Tu Danilo Kiš,« in potem sva se lahko pogovarjala o vsem drugem, samo ne o nacionalizmih vseh vrst, kamor sem mirno vtaknil tudi jadralske, pa čeprav na lokalni ravni.
Pravzaprav sem bil vesel, da sem prijatelju približal vsaj ime pisatelja, ki se je vse življenje srečeval in tudi trpel zaradi nacionalizmov. Ko še ni vedel, kaj je nacionalizem, je z družino, oče je bil madžarski Jud, mama pa Črnogorka, bežal iz Madžarske v Vojvodino. V plimi medvojnega antisemitizma je oče izginil v Auschwitzu, mama pa se je po vojni preselila v Cetinje. V Beogradu je diplomiral iz primerjalne književnosti, od leta 1979 je živel v Franciji. Vse življenje se je predstavljal za jugoslovanskega pisatelja, čeprav so ga skušali vtakniti v prisilni jopič srbstva. Kar se je zgodilo z Jugoslavijo je napovedal že zdavnaj. Jugoslovanski nacionalizmi so si, kot pravi Debeljak, ustvarili svoje majhne shirane nacionalne državice in še zmeraj jih napajajo nacionalizmi. Kiš je s svojimi prijemi dal misliti sodobnikom in sledilcem.

Upravičeno se sprašujete, zakaj je za zgodbo o jadralnem letenju potreben takšen uvod? V Kiševi Enciklopediji mrtvih imajo svoje mesto mrtvi brezimneži, ki jih nihče nikjer ne omenja. Po Kišu so mrtvi povezani z živimi na vse strani, njegova enciklopedija, v kateri vlada enakost, pa je univerzalna. Tu imajo svoje mesto, nedvomno, tudi jadralci. Jadralno letenje je bila nekoč velika jugoslovanska zgodba, ki smo jo danes po malem zavestno pozabili. Seveda, v imenu novih časov in novih ideologij. A Kiševa enciklopedija ne pozna politike.
Neposreden odgovor na zastavljeno vprašanje pa je: vendarle je v nekaterih jadralcih ostalo nekaj jadralskega, kar presega nacionalizme, pa čeprav je politična kuhinja v posameznih regijah še danes precej zapletena. Ti posamezniki imajo to srečo, da se jim ni treba spraševati kaj in kako je bilo še ne tako davno, ampak preprosto sodelujejo med seboj, njihova temeljna usmeritev je letenje. Nove državne meje jih ne zanimajo. Boris Kožuh je zagotovo človek, ki ga na letališčih v Sinju, v Livnem in Prijedoru ali pa na Reki, pa tudi na Češkem ali Poljskem zanimajo samo ljudje, ki so enako usekani za jadralno letenje, kot je sam.

Nimam fiksne ideje, da je jadralno letenje dejavnik, ki s posebno močjo združuje ljudi. Nekatere že, druge pa velika svetovna jadralska družina pušča hladne. Širša dogajanja v tem športu jih ne ganejo, morda niti ne vedo, kakšno letalo se skriva pod oznako JS1 in tudi to, da je bilo nedavno v Benalli v Avstraliji svetovno prvenstvo v jadralnem letenju, se jim je izmuznilo iz obsega njihove pozornosti. O tem mi je nedavno pripovedoval velenjski jadralec. Nesmiselno bi bilo zato pričakovati, da bi kaj vedeli o tem, kaj je nekoč pomenilo jugoslovansko jadralno letenje in da je bilo letalsko dogajanje v Jugoslaviji nekoč močno povezano, od vzhoda do zahoda, pa od severa do juga. Letalska zveza Jugoslavije je bila mogočna organizacija. A le zakaj bi naj vse to vedeli danes, če pa je dovolj, da vedo, kje je prvo bližnje letališče in kaj lahko tam pričakujejo. Jadralec v resnici kaj več, kot svoj lastni klub, sploh ne potrebuje.

Borisa, ki je tudi inšpektor, z licenco BGA, za pregled lesenih starodobnikov, lahko srečate kot učitelja jadralnega letenja v Sinju, včasih si zaželi Livna, tretjič se pogovarja za učenje jadralnih začetnikov v Prijedoru, pa čeprav za vse navadno sploh nima časa. Mimogrede je še član društva, ki gojijo letenje s starodobniki na Češkem, enim takim dvosedežnim letalnikom občasno leti na Grobniku. Tako kot mu ustreza se sprehaja po hrvaških in bosanskih letališčih, pa tudi v Republiki srbski mu ni odveč sesti v jadralno letalo. Pozna poljska gravitacijska vzletišča, občuduje graditelje starodobnih jadralnih letal na Češkem, avtomobilska vleka pa je sploh njegova priljubljena posebnost. Sicer pa neprestano načrtuje nove in nove izzive, ki se navadno prekrivajo in jih ne bo nikoli uresničil. A to sploh ni pomembno. Pomembne so sanje in pogled na letališče, kjer koli je že.