Čehi v Sinju, Dalmatinci na Češkem

Avtor Boris Kožuh

Odprtje svetovnega prvenstva 2018 v jadralnem letenju je bilo v Čeških Budjejovicah, na čudovitem starem trgu, ki ga je dobro poznal prav tako znameniti vojak Švejk. Trg je, tako vsaj pravijo, največji kvadratni trg v srednji Evropi. Sicer pa so Češke Budjejovice glavno mesto pokrajine Južna Češka. Na trgu je star kamen, ki baje pomaga popotnikom, da se ne zgubijo. Trg je kvadratne oblike in iz vsakega kota vodita dve ulici in vse so pod pravim kotom. Popotnik je moral priti najprej do tega kamna in se ga dotakniti. Drugače naj bi za zmerom izgubil in ni več našel ktera od osmih poti vodi do njegovega mesta.

V Budjejovicah sta dve letališči: nekdanje vojaško, ki danes služi kot potniško in športno severno od mesta v vasi Hosin. Tukaj poteka svetovno prvenstvo. Obe letališči sta skoraj v mestu: pravzaprav na robu mesta. Športno letališče ima tri steze: asfaltno in dve s travo. Klub ima velik hangar, letališki stolp in veliko stavbo, kjer so tudi sobe za goste.

Ko je še bila skupna država Češkoslovaška je na državnih prvenstvih za letalke nastopalo tudi po petindvajset tekmovalk, ki so nekajkrat zmagovale tudi na evropskih prvenstvih, Hana Zejdova pa je pred dvajsetimi leti v Avstraliji postavila več svetovnih rekordov z jadralnim letalom Lak-12. Tukaj je pred četrt stoletja bilo evropsko prvenstvo za jadralne pilotke. Prav to prvenstvo je prineslo veliko spremembo v mojem letalskem življenju. Prvič v življenju sem se zavedel, da lahko imam svoje jadralno letalo. Toda o tem drugič.

Aeroklub v Budjejovicah, organizator letošnjega 35. svetovnega prvenstva v jadralnem letenju, je zanimiv še po nekaj zadevah. Pred razpadom Jugoslavije smo v Aeroklubu Split navezali sodelovanje z aeroklubom v Budjejovicah. Prišli so k nam v Sinj z Vivatom, leteli na vseh naših letalih in večina prvič tudi v hribih. Zlasti jih je navdušil naš letalski park: Cessna 172, Piper Supercub in Pilatus B-4. Najbolje od vsega pa je bilo, da so lahko samostojno leteli na vseh teh letalih. Za njih je to bilo skoraj nepredstavljivo. V svojem klubu so imeli “zgolj” Zline, Blanike in enosedežne VSO-10. Niso vedeli, da naši piloti naskrivaj sanjarijo o letenju z Zlinom. Prev letenje z Zlini je bila glavna motivacija naših pilotov za sodelovanje s češkim klubom.

Njihov inšpektor in inštruktor Aleksandr Kubovec nas je na Blaniku učil akrobacije. S svojim pedagoškim pristopom je navdušil za akrobacije mene, ki sem dolgo odklanjal akrobacije, sedaj  pa se redno prevračam v zraku tudi s starodobno Olimpijo. Dober in izkušen učitelj v Sinju je obrnil moje letalsko življenje na glavo.

Krona akrobatiranja v Sinju se je napovedala nek četrtkov večer davnega leta 1989. Pravkar se je končala redna večerna igra briškule in trešete, ki je služila, da se je vedelo, kdo plača večerjo. Naš akrobatski učitelj je bil znan, saj sta s prijateljem Franto Bartonom edina na svetu izvajala figuro »zrcalni let« z dvema Blanikoma. Pri čakanju na večerjo so mladi splitski piloti hoteli vedeti, kako se leti zrcalni let. Po prvih dveh stavkih se je Saša naglo ustavil in rekel: »Ah, kaj bi vam pripovedoval in opisoval z besedami ter kazal z rokami, raje vam to pokažem. Ali lahko kje dobite še enega Blanika?«. Takoj smo pritrdili, saj smo bili v tesnih stikih z klubom v Mostarju, manj kot 100 kilometrov od nas. Saša je poklical Franto v Prago in ga nagovoril, da pride v Sinj. In res, v soboto je Franta priletel na potniško letališče v Splitu, kjer ga je že čakala naša Cessna. Zrcalni let smo videli še isti dan. Vzleteli sta dve zapregi in, ko sta bili na višini tisoč metrov so se naši na zemlji spomnili, da bi bilo dobro posneti ves program iz Cessne. Blanika naj bi v zapregi počakala z odpenjanjem, da vzleti Cessna s snemalcem in se povzpne na njihovo višino. Akrobata sta odgovorila: »Mi bomo opravili program, za snemanje pa lahko pozneje vzletimo še enkrat«.

Na zemlji je bilo poleg vseh naših članov še kakih petindvajset motornih pilotov iz drugih klubov, ki so sodelovali na hrvaškem reliju. Ko sta se pilota Saša in Franta pripravljala za drugi let, sta ponudila, da z njima v spodnjem Blaniku lahko leti upravnik Matko Raos. V zgornjem Blaniku, ki leti hrbtno, ne smeta biti dva pilota. Vzleteli so in spet smo videli celoten program z zrcalnim letom. Po pristanku je z njima poletel še predsednik kluba Goran Kovačević. Torej smo videli še tretji zrcalni let. In ko smo že mislili, da je to zares konec, in smo že hoteli odvleči Blanike k hangarju, je Saša ugotovil: »Zahvaljujoč Borisu smo sem prišli, naj še on leti z nama.« In tako sta nad Sinjskim poljem tisti dan prikazala zrcalni let še četrtič. Za zgodovino lahko ostane zapisano, da ne prej in ne pozneje v enem dnevu ni bil zrcalni let pokazan štirikrat.    

Takrat smo prvič lahko jadralni piloti izvajali protipožarno izvidništvo. Sicer so to vsakodnevno izvajali naši motorni piloti z letali Utva-75. Kubovec nas je prešolal na jadralno letalo Vivat. To je motorni Blanik, ki so mu naredili nov kljun in kabino ter dodali močnejše podvozje. Z Vivatom smo redno leteli nad dalmatinskimi otoki protipožarno izvidništvo. To nam je šlo tako dobro, da smo razmišljali o nakupu Vivata. Toda tudi za češke pilote je bilo protipožarno izvidništvo nekaj navdušujočega. Kako tudi ne saj smo leteli nad šibenskimi otoki, Drvenikom, Šolto, Hvarom, Visom, Bračem in Korčulo. Za nameček smo se s Korčule vračali ob Biokovu in Mosoru, na koncu pa še nad Sinjskim poljem, s čudovito Cetino in nad njo veličastno Kamešnico.

Češki piloti so prišli k nam v Dalmacijo še nekajkrat. Z njimi vzdržujemo stike do danes. Najpogostejši gost je bil Ludek Kluger, ki je sedaj eden od dveh direktorjev svetovnega prvenstva.

Na enem njihovem obisku se je zgodila zanimiva prigoda, ki pa jo v živo poznam le do polovice. Bilo je to kmalu po vojni v Jugoslaviji in prvo leto, ko smo v Sinju spet začeli leteti. Med vojno je naše letališče prevzela letalska enota hrvaške vojske. Ta enota je nastala predvsem iz pilotov našega aerokluba. V hangarju je ostalo dosti njihove neuporabne opreme. Največ je bilo praznih »letalskih bomb«. Bile so to večinoma bombe izdelane v mehanični delavnici. Toda bilo je tudi nekaj pravih bomb. Seveda so vse bile prazne: v njih ni bilo ne eksploziva in ne vžigalnikov. Bile so precej podobne raketam iz filmov. V resnici so bile zgolj za odpad. V češki ekipi je bil tudi petnajstletni fantič – modelar. Prav on je našel v kotu hangarja te bombe in jih pokazal ostalim. Ko so češki piloti videli te bombe so bili navdušeni. Nikdar prej niso videli kaj takšnega. Ko so odhajali so vzeli največjo za domov. Ta je bila “industrijska”, zelo impresivna in dolga skoraj poldrugi meter. Trdili so, da si je to bombo zaželel fantič. Mislim, da je bila resnica malo drugačna in sicer, da so se oni hoteli malo pohvaliti na povratku i pokazat ostalim u klubu vso “dramatiko” letenja v Dalmaciji. Druga polovica prigode je seveda potekala na češki meji na prehodu Dolni Dvorište. To poznam samo iz pripovedovanja. Preko Slovenije in Avstrije so potovali brez težav a na češki meji so jih pregledali in seveda takoj našli bombo. Po večurnem zasliševanju so jih pustili naprej, seveda brez bombe. Ta je zapečatena ostala na meji. Po večmesečni preiskavi so jim bombo vendarle vrnili, saj je bilo očitno da je šlo za nedolžno igrico. V tem času po Evropi še ni strašil današnji terorizem, pa je policija na koncu razumela, da je “grozna bomba” zgolj nenevaren kos kovine. Lahko si le predstavljamo kakšen dogodek je to bil tudi za mejne organe, ne le za naše vrle goste. Danes ne le da bi jim vzeli bombo, takoj bi jih zaprli in čez pol ure bi na meji že bila CIA.

So pa za nameček Budjejovice povezane tudi s slovenskim jadralnim letenjem. Razširjena rodbina Žnidaršičev (in njihovih zetov) se je nekajkrat odpravila tja. Toliko jih je in tako so povezani, da bi jih v času Starih Slovanov šteli vsaj za rod, če ne celo za pleme. Matija Žnidaršič in Jernej Lokovšek sta se odločila za šolanje akrobacij pri inštruktorju Saši Kubovcu. Če se prav spominjam, so na letališče Hosin prišli s celimi družinami. Luka še ni imel dovoljenja jadralnega pilota in sva skupaj hodila po modelarskih trgovinah. Nekoč je bil namreč moj modelarski učenec, na kar sem še danes ponosen.

Nekaj let pozneje je Matija spet odšel v Budjejovice in tam prikazal svoje novo jadralno letalo Lak-17. A to še ni vse z rodom Žnidaršičev (in njihovih zetov). Jernej in Nina sta pred leti tekmovala v Kunovicah na odprtem češkem prvenstvu v razredu dvosedov, prav na budjejoviškem Blaniku. Jaz sem pilotom v Budjejovicah posodil svojega Jantarja, oni pa nam Blanika za tekmovanje. Blanika so v resnici posodili meni, saj sem prvotno jaz bil prijavljen za tekmovanje.

Ker nisem mogel ostati v Kunovicah ves čas tekmovanja, sem že kar od začetka častno mesto zastopnikov slovenskega jadralnega letalstva prepustil veliko številčnejši ekipi. Po košarkarsko bi rekli, da so oni imeli »veliko daljšo klop«. Seveda je bila družina Lokovšek polnoštevilna in še več: tam je bila tudi babica iz rodu Žnidaršičev. Sam sem ekipi igral pomočnika, se vozil po deželi in iskal Blanika po poljih. V začetku tekmovanja je kazalo, da bomo ugnali vso češko elito pilotov na dvosedežnikih. Ona dva sta dobro letela, jaz sem svojo vlogo igral malo slabše. Naredil sem napako, ki je ostala nekaznovana in sem skoraj ostal brez Jantarja. Lepega dne sta Nina in Jernej pristala v hribovju. Odšel sem po njiju z avtodomom. Blanika smo lepo zložili na prikolico (tudi ta je bila iz Budjejovic) in to pripeli na Avio.

Kljuka na prikolici se mi je zdela povsem v redu. Zadnji hip sem še čez kljuko vrgel verigo na obeh koncih pripeto na prikolico. Nisem vedel zakaj je sploh takšna veriga na prikolici, celo mi je bila napoti, saj se je skoraj vlekla po tleh. Če pomislim za nazaj se mi zdi, da bi od desetih podobnih prigodah le enkrat dodal čez kljuko še neko verigo. Sam ne vem kakšen vzvod v meni je sprožil takšno previdnost. Prikolica ima kljuko in pika. O sebi vem, da sem pri letenju neobičajno previden. Ničesar ne naredim, kar prej pet krat ne premislim. Na zemlji kot kaže pa nisem tako previden. Po nekaj kilometrih vožnje gor in dol po hribovju se je kljuka odpela in prikolica z Blanikom je ostala pripeta z verigo! A “vidiš, vidiš zakaj prikolica ima to verigo” sem si rekel. Če ne bi bilo te verige, od Blanika ne bi ostalo nič.

Žnidaršiči se pač držijo tradicije: tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu so najštevilnejša ekipa. Občasno jim v tem pomagajo Lokovški. Ali ste opazili, namenil sem se ob priliki svetovnega prvenstva pisati o sodelovanju klubov iz Splita in Budjejovic, na koncu a kot glavna tema nastopa rod Žnidaršičev. Za reportažo o svetovnem prvenstvu bi bilo treba poiskati drugega, bolj tekmovalno usmerjenega poročevalca.

Poskusil se bom vsaj malo odkupiti. Naš prijatelj Ludek je odlično organiziral svetovno prvenstvo. Za vleko jadralnih letal je preskrbel pet Turbo Čmelakov, za rezervo pa je imel še dva navadna. Mene, ki avionov na letališču skoraj niti ne opazim, so navdušili. Ne le, da jih je bilo lepo videti na zemlji in v zraku, ne najdem besed s katerimi bi opisal kako dobro so opravili svoje delo.

Istega leta sem bil tudi na svetovnem prvenstvu ostalih razredov na Poljskem, kjer so imeli za vleko pet avionov in kakih sedem ultralahkih letal in potek ni bil primerljiv. Sicer pa, če me nekdo kaj vpraša kaj o avionih se pogosto za šalo delam Angleža in nedolžno vprašam: »kaj je že to avion«? Samo prvo leto mojega letalskega življenja smo v skupini začetnikov sanjarili o tem, da bi nekoč postali piloti potniških letal. A me je lepota jadranja med oblaki tako prevzela, da mi letenje z avioni ni nikdar več prišlo na misel.

Veliko pozneje sem v Ukrajini pomislil: »če bi si kadarkoli zaželel leteti z avionom, bi to moral biti dvokrilni Polikarpov Po-2″. Celo mi je prijatelj Matko, ki ima obnovljenega Polikarpova obljubil, da me bo na njem izšolal. A kot pravijo po toči je prepozno zvoniti. Nič ne bo s tem, sem in bom tudi ostal jadralni pilot. Pa vendar ob vseh čudovitih jadralnih letalih sem si z Hosina zapomnil samo vleko z Turbo Čmelaki. Navdušili so me, kot me vedno znova navdušijo klavirske skladbe Mihaila Glinke in Frederika Chopina.