Naš Škrjanček tik pred zdajci

Avtor Boris Kožuh

Pred štirimi leti sem videl oglas za trenažno jadralno letalo Slingsby T-45 Swallow  (Lastovka). Ponujal ga je nek Anglež za borih 500 funtov. Po dveh tednih dopisovanja in pošiljanja fotografij me je nekdo prehitel. Lastnik mi je napisal, da mu je žal a če želim imeti prav Slingsbyjevo letalo, jih ima še nekaj – celo izbiram lahko med več tipi. Seveda sem odgovoril pritrdilno in izkazalo se je, da ima še 23 jadralnih letal. Povedal je, da so se mu nekoliko spremenile življenjske okoliščine in mora zmanjšati število svojih letal. Seveda je šlo večinoma za starodobnike angleškega proizvajalca Slingsby. Ker sta obe moji dotedanji letali tega proizvajalca bili odlični Slingsbyja sem se odločil za letalo Skylark 2 (T-41) z razponom 48 čevljev. Dopisovanje je sprva šlo hitro. Ker njegov Skylark 2 nekaj časa ni letel, je za izdajo novega spričevala o letalnosti (CofA) bilo treba natančno opisati, kako je bilo letalo od zadnjega podaljšanja vzdrževano in hranjeno. Zato sem ga prosil, da opiše vse kar je bilo, naredi letni pregled in pridobi novo spričevalo o letalnosti, saj ima tako kot jaz pooblastila inšpektorja. Obljubil mi je to, celo je ob neki priliki pozneje omenil, da ga v teh mesecih odkar je pridobil spričevalo ni niti vzel s prikolice. Vse je bilo videti sijajno: letalo s spričevalom in prikolico za 500 funtov! Celo denarja ni hotel vnaprej, rekel je da mu ga nakažemo, ko bo letalo že v Sloveniji.

No dopisovanje o prevzemu se je vleklo več kot leto in pol. Imeli smo možnost prevoza iz Anglije kot protiuslugo, torej brez plačila. Vendar se je Anglež delal Angleža, na elektronsko pošto je odgovarjal z nekajmesečno zamudo, telefona pa sploh ni dvigal. Napisal je v opravičilo, da je na delu v tujini, vsakokrat v drugem kraju in ne more telefonirati. Po več neuspelih poskusih je vendarle uspelo v Angliji naložiti na vlačilec odprto prikolico z letalom. Dva dni pozneje je bilo jadralno letalo v Škofji Loki.

Prijazni škofjeloški gasilci so nam velikodušno dali na razpolago prostor v garaži. Takrat se je pravljica o uspehu končala. Prikolica je bila vozna le toliko, da je lahko vozila deset metrov s tovornjaka do garaže. Videlo se je tudi, da lahko v prihodnosti služi le kot ležišče za dele letala. Letalo je bilo sicer v veliko boljšem stanju a ne prav za v zrak. In najhujše – ni bilo nobenih dokumentov. Ne obljubljenega spričevala, ne knjige letenja; skratka enega samega papirčka ni bilo, kaj šele celotne dokumentacije.

Od takrat se nam prejšnji lastnik ni več oglasil. Letalo brez papirjev je zgolj skladovnica lesa. Lepo je za videti, ne more pa služiti svojemu namenu. Kaj naj z letalom, ki ne more leteti. Ali je to sploh še letalo?

Na letalsko upravo v Anglijo sem napisal pismo in pojasnil situacijo. Odgovorili so mi, da naš Skylark 2 ni letel od leta 1991 in da naš prijatelj iz Anglije sploh ni nikjer vpisan kot lastnik. Mi smo v tej zadevi želeli pravzaprav samo eno: leteti. Na koncu smo dosegli, da so sprejeli naš program popravil zahvaljujoč seveda enemu najbolj znanih mojstrov za lesena jadralna letala Jiřiju Leníku. Lotili smo se dela. Jiři je prišel v Škofjo Loko in popravil manjše poškodbe na krilih in trupu, večjih poškodb pa tako in tako ni bilo.

Krila so bila potrebna le manjšega estetskega popravila, trup pa smo odpeljali na Češko. Tovarna jadralnih letal HpH nam je dovolila da dokončamo obnovo trupa v njihovih delavnicah. V zahvalo bomo prikolico za Škrjanca imenovali po njihovih jadralnih letalih – Prikolica Shark.

Obnova repnih površin

Repne površine je obnovil Jiři, mi smo se šele prvič učili. Obnovljene sedaj čakajo, da bo gotov trup. So najmanj v takšnem stanju kot so davno nekoč prišle iz tovarne, mogoče še v še boljšem. Vse kar Jiři naredi je boljše od originalnega.

Boljšega učitelja kot je Jiři ne bi mogli najti na celem svetu. Kot v Stoparskem vodniku bi si upal reči, da v celi Galaksiji ni takšnega. Sam ne vem s čem sem si zaslužil da imam takšnega prijatelja. Poznava se sicer bežno že dolgo vrsto let.

Ko sem prvič pripeljal Olimpijo na zlet starodobnikov na Češkem sva se bolje spoznala. Takoj mi je ponudil, da na Olimpiji popravi nekaj malenkosti. Ponudba je bila dobrodošla, seveda sem jo z vsemi štirimi sprejel. Takrat še nisem niti sanjal, da bom nekoč učenec v Jiřijevi šoli gradnje in obnove lesenih jadralnih letal. Jiři je Olimpijo odpeljal domov, naredil kar je bilo treba in od takrat je bolj ali manj stalno pri njem na letališču Rana. Tam se tudi zelo uspešno udeležuje tekmovanj s starodobniki. Olimpija je edino predvojno jadralno letalo, ki tekmuje na Rani. Nekajkrat je Jiři z njo celo kot edini obletel celotno nalogo. Letos se je lotil temeljitejše obnove, ker Olimpija gre v Wenlock na olimpijado ob 80. obletnici nesojene udeležbe na letnih olimpijskih igrah.

Foto: Detajl …

Obnova trupa

Na trupu sta bili dve manjši luknji velikosti oreha. To smo popravili med praktičnim delom v okvirju naše šole gradnje – seveda ob pomoči in nadzoru Jiřija. Ves trup je bil prevlečen s platnom. Platno smo odstranili in pokazal se je trup v odličnem stanju.

Zbrusili smo ga do gladkega in premazali z razredčenim epoksijem. Jiři je zamenjal vse jeklenice za pogon krmil v trupu. Nato smo trup spet v celoti obrusili. Sedaj je že premazan z osnovno barvo. Naslednja faza je spet brušenje, nato kitanje in še enkrat brušenje. Na koncu pride lakiranje s končno barvo. Vse te faze so hkrati teme posameznih »semestrov« v naši šoli gradnje. Zdelo se je, da bomo to opravili do konca zime. Pandemija je vse postavila na glavo. Zadovoljni bomo, če bo Škrjanček poletel poleti 2021. Ko se kje pogovarjamo o njem mi na misel pride samo neskončno brušenje in brušenje.

Takoj, ko bodo dela končana, se bo naš Škrjanček ponovno dvignil v nebo.