Vitlo v Prijedoru

Besedilo in fotografije Boris Kožuh

Pred mnogimi leti sem na Češkem kupil vitlo Herkules 3. Ne vem več pravzaprav zakaj sem ga sploh kupil, saj smo na letališču aerokluba Split imeli enako – celo nekaj let novejše. Moje vitlo je bilo izdelano 1958 leta, splitsko pa 1963. Kupil sem ga verjetno zaradi nostalgije, saj sem sam končal osnovno šolanje s pomočjo vitla. Vsa leta odkar je vitlo 1964. leta prišlo k nam, smo šolali s pomočjo vitla. Tudi zelo veliko letov za trening tehnike pilotiranja smo tako opravljali. Vsak poletni dan smo po jutranjem šolanju pustili vitlo na štartu in proti večeru je vsak, ki je bil na letališču, a ni prišel na vrsto za jadranje, naredil kakšen šolski krog. To je najboljši način za vzdrževanje ravni tehnike pilotiranja za vsakega jadralnega pilota.

Spominjam se dneva, ko mi je moj češki prijatelj Vlasta Picka iz Aerokluba Jindrychov Hradec pripeljal to vitlo na letališče v Sinju. Bil sem na jadranju na veliki višini a sem, kljub temu pred hangarjem opazil rdeče-rumen stroj. Oj, kako lep je bil tisti dan.

Ker pravzaprav nisem imel nobenega pravega načrta, kaj z vitlom, je nekaj let preprosto čakalo v hangarju na svoj trenutek. Na srečo se v tem času ni nič pokvarilo na splitskem vitlu. Vem kako bi se takšen pripetljaj končal: sneli bi ustrezen del z mojega vitla in leteli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Nekoč sem se naučil leteti v tem klubu in ko sem se vrnil iz Slovenije, po večletni prekinitvi, so me sprejeli, kot da prekinitve ni bilo. Zato me takšno početje z vitlom ne bi niti preveč vznemirilo. Končno lahko človek tudi kaj žrtvuje za svoj klub.

Vmes smo birokratsko izgubili letališče, hangar in vse objekte. Ostala so nam samo letala in oprema. Letališče je dobil v upravljanje lokalni klub iz mesteca Sinj, kjer je letališče. Postali smo celo neželeni gostje na lastnem letališču. Aeroklub Split ni imel moči, da bi prebil to blokado. Z lokalnim klubom dolgo nismo uspeli skleniti dogovora, ki bi nam omogočal normalno letenje na letališču. S piloti aerokluba Split (kar vsi po vrsti so bili moji učenci, saj sem bil več kot desetletje edini učitelj) smo vandrali po svetu in leteli, kjer se je le dalo. Eno leto smo bili v Bihaću, dvakrat v Ukrajini, nekajkrat na Češkem, dve sezoni na Reki, na koncu pa smo našli začasni dom na letališču v Otočcu. Tam je bil hangar prazen, občasno so si sposodili letalo iz Reke in leteli nekaj dni na leto.

V Otočac sem vsak vikend prihajal iz Ljubljane, piloti pa iz Splita. Seveda smo že na začetku tja prepeljali moje vitlo, splitskega Blanika in še nekaj mojih starodobnikov: dvosedežnega Slingsby T-31 in enosedežno Olimpijo 463. Fantje so v Bihaću kupili še Spatza 55. Leteli smo vsak vikend, celo šolali smo nekaj domačinov iz kluba v Otočcu. Nekajkrat se nas je usmililo vodstvo splitskega kluba in je iz Splita priletelo vlečno letalo.

Tri leta smo domovali v Otočcu. Brez vlečnega letala smo bili, kot brez ene roke: pravega napredka v preletih ni bilo. Občasno delo in letenje vsak vikend ni moglo obroditi dobrih sadov. Treba je bilo iti naprej. Vitlo smo začasno premestili na Grobnik in tam je čakalo na svoje pilote.

Novo domovanje smo našli v Livnu. Stipe Krišto je na začetku vojne v Bosni iz Banja Luke prebežal v Livno. Pred tem je bil dolga leta najboljši tekmovalec, ne le v banjaluškem klubu, temveč v celi širši regiji. Po preselitvi je več let letel pri nas, dokler ni od nas izvedel, da je bilo nekoč v Livnu vzletišče, ki so ga s pridom uporabljali jadralni piloti iz aeroklubov Split in Sarajevo. Po nekaj letih prizadevanj je Stipe odprl letališče in celo postavil nov hangar. S Stipom smo se dogovorili na obojestransko korist: on je imel letališče, Blanika in avion, mi pa nekaj jadralnih letal, veliko izkušenj in skupino letalskih zanesenjakov. Kdo drug bi sploh zdržal stalna potovanja tristo in več kilometrov daleč za eno ali dve jadranji. Seveda smo takoj pomislili na vitlo in idejo tudi uresničili. Mojega slavnega Herkulesa smo iz Reke prepeljali v Livno.

Dogovor je bil, da polovico vitla od mene odkupi aeroklub Livno (pravzaprav Stipe), polovica pa ostane v moji lasti. Leteli pa bi seveda vsi. Dober prijatelj me je opozoril in mi očrtal prihodnost vitla: »Dokler bo vse v redu, bodo vsi radi leteli, ko pa bo se vitlo pokvarilo, bosta ostala s Stipom sama. Pusti raje vitlo v garaži in naj čaka na boljše dni«. To je navadno res tako, še zlasti v takšnih organizacijsko slabo urejenih klubih, kot sta bila takrat naša. Kaj bi lahko še naredil v takšnem položaju? Rekel sem si, da če bom čakal, bom na koncu imel celo in dobro vitlo, a letel ne bom nič. Naj grem na oni svet brez letenja, a z odličnim vitlom? Ne, vitlo naj gre v Livno, leti naj (za ceno goriva) vsak, ki pride v Livno.

Tako je tudi bilo, čeprav livanjska zgodba mojega Herkulesa 3 ni bila posebno dolga.  Pozneje se je vzdušje na letališču v Sinju nekoliko izboljšalo, a prav dobro ni še danes. Vrnili smo se na naše staro letališče, kjer gostujemo še danes, vitlo pa je ostalo v Livnu  in tudi moj neleteč Blanik je še tam. Po posodobitvi letališča Livno je vitlo postalo nepotrebno, saj je bila za vzletanje s pomočjo vitla najpomembnejša steza skrajšana in prekinjena z novo ograjo.

Že nekaj let redno obiskujem letališče v Prijedoru in tam pomagam v raznih šolanjih. Zato sem jim ponudil, da vzamejo moje vitlo iz Livna in ga prepeljejo v Prijedor. Prejšnjo zimo so to naredili. Jaz sem bil že dvakrat letos tam in pripravil vitlo, ki sedem let ni potegnilo jadralnega letala v zrak. V Prijedoru so bili petdeset let brez vitla. Med dejavnimi  piloti ni nikogar, ki bi v živo videl takšen štart, kaj šele, da bi sam tako vzletal. Le davno upokojeni upravnik še pomni čase, ko so leteli z vitlom.

Vitlo sem usposobil, kolikor sem znal (z učiteljsko izobrazbo) in se dogovoril z mojimi piloti iz Splita, da pridejo na otvoritev sezone letenja s pomočjo vitla. Brez njih ne bi mogel, saj nisem mogel istočasno sedeti na vitlu in v Blaniku. Dan letenja s pomočjo vitla smo organizirali v sredo 7. septembra. Iz Splita so prišli Frane in Stanko, pa še Djani, ki se je mimo Prijedora vračal domov v Split. Fantje so ob pol štirih krenili iz Splita in že ob osmih so bili na letališču. Takoj smo se lotili potrebnih del na vitlu. Ko se je razkadila jutranja megla smo Blanika L-13 potegnili na štart ter na drugi konec steze postavili vitlo.

Prvi let sem naredil sam, saj nisem bil prepričan, kako bo delal motor vitla in kakšna bo sploh pridobljena višina. Pri toliko tisočih vzletov na vitlu sem prepričan, da me nič ne more presenetiti ali celo spraviti v težaven položaj; celo če bi na koncu vzleta imel zgolj nekaj deset metrov višine, ali če bi mi počila vrv na treh metrih višine. Nisem pa želel, da bi v takem trenutku imel potnika v kabini, pa čeprav izkušenega pilota.

Vzlet je bil uspešen, prehod v strmo vzpenjanje tudi, a za konec je bilo presenečenje popolno. Odpel sem na 370 metrih višine, seveda zahvaljujoč tudi pomoči čelno-bočnega vetra. Vitlo, ki ga sedem ali osem let ni nihče niti prižgal, je delalo izvrstno. Takšne višine le redko dosegamo v Sinju, kjer je steza dolga 1100 metrov, tukaj pa le 1000. Našel sem termiko in se dvignil še sto metrov. Ker je bilo na zemlji veliko pilotov, sem takoj izvlekel zavore in pristal.

V naslednjih letih sem prešolal oba njihova učitelja: Mikija in Ljubišo. Istočasno sta Frane in Stanko na vitlu prešolala dva pilota za vleko in še dva za povratno vleko vrvi do jadralnega letala. Nato sem učiteljski sedež v Blaniku prepustil Djaniju, jaz sem pa se igral direktorja celotne akcije. Ta dan so s pomočjo vitla vzleteli prav vsi piloti, ki so bili na letališču. Sedaj je tudi Prijedor v družbi s Ptujem, Mariborom, Celjem itd. 

Povedati moram, da se med letenjem ni zgodilo nič takega, kar bi ogrozilo varnost . Vse je potekalo, skoraj bi si upal reči, idealno. Akcijo smo končali z analizo, kjer se je videlo, kako smo prav vsi bili zadovoljni. Za njih je to bila velika novost, za nas pa uspešno in srečno končano delo. Drugi dan mi je Frane iz Splita poslal SMS, naj kupijo nove akumulatorje in da pred zimo še pridejo v Prijedor. Tako moj davno kupljen in skoraj pozabljen Herkules doživlja novo mladost!  Blanika vleče 370 metrov visoko!