Z vitlom na tisoč metrov

Avtor Boris Kožuh

Po svetovnem še slovenski rekord ali nekaj čisto drugega

Nekoč sta bila moja gosta na letališču v Otočcu Matija in Luka Žnidaršič. Imeli smo svoje vitlo, občasno smo tudi dobili vlečno letalo iz Splita. V Otočcu smo takrat leteli tudi z dvosedežnim jadralnim letalom Slingsby T-31. Matija in Luka sta nek vikend prišla in vzletela s tem starodobnikom s pomočjo vitla. Luka je nekaj dni pozneje napisal kratko poročilo, ki ga je naslovil: To letenje je nekaj čisto drugega! Pričujoči članek opisuje prav to – nekaj drugega. Dolgi preleti so zares lepo doživetje in velik dosežek, tudi sodčki v zraku so lepi, čudovito je višinsko jadranje na pobočju ali valovih. A vendar je  najlepše od vsega je preprosto leteti – biti v zraku, leteti kot ptič in postati eno z naravo.   

Drugega januarja letos je na letališču Biała Podlaska posadka letalskega centra BB Aero iz Rybnika postavila nov višinski rekord pri vleki jadralnega letala z vitlom. Učitelj letenja Ireneusz Boczkowski se je z jadralnim letalom Perkoz odpel od vlečne vrvi na višini 1852 metrov. S tem je presegel stari rekord, ki je znašal 1791 metrov.

Natanko tri mesece pozneje, drugega aprila, sem na istem letališču postavil tudi slovenski višinski rekord pri vleki jadralnega letala z vitlom. Razmere so bile bistveno slabše. Pihal je bočni veter, zaradi razmočenega terena pa je bilo vitlo tako postavljeno, da smo uporabili le nekaj več kot polovico vlečne vrvi. Tako je novi slovenski rekord »le« 1050 metrov.

Teden prej me je prijatelj Roman Kiełpikowski povabil na letališče Biala Podlaska. Biala je sicer skoraj na drugem koncu sveta. Tačas sem že bil na Poljskem v Krakovu, a sem kljub temu od Krakova potreboval še šest ur vožnje z avtom. Tam so že od začetka tedna opravljali visoke vleke in šolanja v akrobacijah. Po prihodu na letališče sem že po vetru vedel, da vlek še zdaleč ne bo tako visok, kot januarja.

S prijateljem sva pripravila jadralno letalo Perkoz. Na štartu so bili učenci akrobacij in učitelji BB Aero, vključno z Ireneuszem Boczkowskim – svetovnim rekorderjem. Sedaj sem jaz lahko povabil Romana na rekordni let. Sam sem letel na prvem sedežu, Roman pa na zadnjem. Start je bil lahek, navkljub močnemu bočnemu vetru, saj omogoča vitlo WS-02 velike pospeške jadralnega letala. Prvih tristo metrov vzpenjanja je zelo podobnih kot pri nas. To je najlepši pogled, ko vidiš, kako se hangar naglo zmanjšuje. Kdor ni nikdar vzletal s pomočjo vitla ne pozna tega občutka in pogleda. To se ne da primerjati z vzletom v aero zapregi.

Drugi del vzpenjanja že ne ponuja tako enkratnega občutka, saj si že tako daleč od zemlje, da vzpenjanje komaj še opažaš. V primerjavi z »običajnimi« vleki, ki jih opravljamo pri nas, vzpenjanja ni in ni konec. Ko se že z roko skoraj dotakneš neba, začutiš konec vleke in odpneš. Odpel sem na višini 1050 metrov nad ravnijo letališča. Meja med Poljsko in Belorusijo je tukaj tako blizu in pokrajina tako ravna, da s te višine vidiš velik del Belorusije in mesto Brest. V mislih sem bil tudi tam, saj imam tudi v Belorusiji nekaj letalskih tovarišev in prijateljev.

Ker je bilo za tisti dan že precej pozno, ni bilo več dviganj, pa tudi na startu je bilo še nekaj pilotov, se je rekordni let končal že po dvanajstih minutah. Takrat sem se spomnil dogodka iz moje letalske mladosti. Mladi jadralni piloti smo izbezali nekje podatek, da v našem mestu (Splitu) živi pilot Ignacije Bulimbašić, ki je v letih pred prvo svetovno vojno letel na motornih letalih v Parizu. Čeprav ni bilo med nami nobenega motornega pilota, smo ga poiskali in povabili na letni občni zbor našega aerokluba. Prišel je in očaral vse poslušalce s pripovedovanjem o letenju v pionirskih časih. Edino ena stvar nas je malce zmotila. Ni nam bil všeč stavek: »vzletiš, se pet minut vrtiš po zraku in hitro dol«. Takrat v našem klubu še nismo leteli akrobacij, ne na motornih in ne na jadralnih letalih. Zato smo bili nekoliko razočarani nad pionirskimi časi, saj smo se sami trudili ostati v zraku od vzleta do večera, tu pa naenkrat hitro gor, pet valjčkov in hitro dol. Podobno pionirskim časom letenja, sva tudi midva v Perkozu, po dolgem vzpenjanju, kaj hitro pristala in prepustila jadralno letalo ostalim. Valjčke sva pustila za naslednji dan.      

Seveda ni manjkalo zabavnih dogodkov ob letenju. Med ostalim je v razmočenem terenu obtičal avtomobil, ki je vlekel vrv od vitla do štarta. Sedli smo se v moj kombi VW in se odpeljali na pomoč. Seveda se je končalo pričakovano: ne le, da nismo uspeli izvleči avtomobila, ki je obtičal, sedaj je še kombi obtičal v blatu. Zbrala se je večja skupina radovednežev, saj jih je dogajanje zelo zabavalo. Ko so pa videli, da nam gre zares, so nesebično pristopili in pomagali. Vsi blatni od čevljev do glave smo na koncu avtomobile izvlekli in nadaljevali s letenjem.

Drug takšen dogodek je bil povratek s štarta do edinega hangarja na letališču. Najbližje, kjer lahko letalo pristane, je več kot dva kilometra daleč. Letališče ima nekaj betonskih vzletnih stez. Ena je ostala še od nemške okupacije Poljske, ostale je naredila sovjetska vojska. Najdaljši pas ima 3300 metrov, drugi ima 2390 in še je nekaj krajših. Ker pa letališče uporabljajo tudi za neletalske dejavnosti, smo pristajali skoraj tri kilometre daleč od hangarja. Pri dolgem povratku z letali do hangarja nam je v edino tolažba bila misel, da je tudi vzpenjanje s pomočjo vitla trajalo trikrat dlje kot navadno.  

Na koncu je tudi hangar zahteval svoje. Hangar je zelo velik, v njem je prostor za dve obnovljeni reaktivni letali, za približno deset UL letal in še deset motornih zmajev. Mi smo imeli le dve jadralni letali, a bi jih lahko tudi mi imeli deset, pa bi še ostalo kaj prostora. Tudi višina hangarja je neznanska, še celo dosti večja kot bi bilo treba, glede na širino. In takšna so tudi vrata hangarja. Poleg tega, da so velika, so tudi brez kakršnegakoli pogona. Nekoč, ko je tu bila še sovjetska vojska, je verjetno hangar odpirala in zapirala skupina vsaj kakšnih dvajset-trideset vojakov. Mi smo jih odpirali s pomočjo močnega terenskega vozila.

Drugi dan smo imeli še bolj neprimeren veter, dosegali pa smo med 900 in tisoč metrov višine. Zato sem izkoristil čas za pogovor s predstavniki mesta. Vprašal sem za možnost, da julija ali avgusta na njihovem letališču skušal narediti svetovni višinski rekord ob vleki jadralnega letala s pomočjo avtomobila. Ne le, da so sprejeli mojo prošnjo, še več: ideja jim je bila tako všeč, da so mi obljubili vsakršno pomoč. Takoj se je našel nekdo, ki bo preskrbel vlečni avtomobil in profesionalnega voznika. Naredili bodo veliko reklamo, mesto bo polepljeno s plakati in da ne naštevam, komaj sem si zapomnil vse njihove ideje in predloge. Pred odhodom sem naredil nekaj fotografij, se poslovil od kolegov in prijateljev in se spet do poznega večera vozil domov v Krakov.

Bolje se izlet do vzhodne meje Poljske ni mogel izteči. Čudovit let in še boljši dogovor za poletje je bilo več kot sem lahko v sanjah pričakoval. Življenje je na koncu vendarle čudovito in pravično. Pred dvema desetletjema sem neznanega poljskega pilota povabil na polet s svojim dvosedom Slingsby T-31 (s tem letalom smo leteli pred leti na Barju, Janez Videtič pa ga je enkrat odpeljal tudi v Bovec). Kot na vseh mojih letalih je letenje vedno zastonj – sem pač še zmeraj človek socializma. Kdo bi si mislil takrat, da bova dobrih petnajst let pozneje postala prijatelja in da me bo prav on povabil na višinske starte s pomočjo vitla.