Modra in rdeča Olimpija

Avtor Boris Kožuh

Po Blaniku, dveh Lietuvah in Jantarju se je začelo povsem novo obdobje in tu je meja med običajnim pilotom in ljubiteljem starodobnih jadralnih letal. Med potepanjem po čeških športnih letališčih sem obiskal prijatelje iz aerokluba Tabor. Nekaj ​​let prej nas je njihov upravnik z Čmelakom vlekel na znamenitem poletu iz Budjejovic v Pariz. Letališče v Taboru sem že nekajkrat prej obiskal s svojimi ljubljanskimi študenti na strokovnih ekskurzijah po čeških šolah in univerzah.

Fiziki trdijo, da potovanje v preteklost in prihodnost ni možno. N, v tem se zelo motijo. Takšno pot sem sam doživel. V trenutku, ko sem zavil pred hangar na letališču v Taboru, sem se v hipu prestavil pol stoletja nazaj v preteklost. Znašel sem se sredi svoje jadralne mladosti. Na travi so stala jadralna letala iz časa mojih začetkov. V splitskem klubu smo imeli dve Vaji, Jastreba, Libisa 17 in Žerjava. Teh letal v Taboru res ni bilo, so pa bila iz istih časov. Ne da bi o tem vedel, sem prišel prav na otvoritev zleta češkega kluba ljubiteljev starodobnih jadralnih letal (POTK). Prvi dan mi je še bila dovolj moja dvosedežna Lietuva, že naslednji dan pa sem jo z lahkotnim srcem prepustil drugim. Vrgel sem se v vrtinec raziskovanja, kako letijo češka lesena jadralna letala. Bil je to nepozaben teden letenja in jadranja. Najmočnejšo sled v mojem spominu je pustilo letalo ŠK-38 ter vzletanje s pomočjo gume in vleke z avtomobilom.

Tako se je odprl povsem nov svet mojega jadralnega življenja – svet starodobnih jadralnih letal. Vso jesen in zimo sem brskal po internetu in iskal oglase. Našel sem nekaj francoskih Wasmerjev in celo odšel v Francijo na pogovore. Med pogajanji s Francozi, se je pojavil oglas za letalo Olimpija 2b. Spomnil sem se, da sem Olimpijo že nekoč davno videl v Vršcu. Takrat sem imel komaj dvajset let in manj kot sto ur letenja, zato si nisem upal prositi za polet na njej. So mi pa o Olimpiji pripovedovali moji učitelji letenja Vladimir Vadla in Ivo Andrijašević. Oba sta je veliko letela v Vršcu. Zlasti jo je hvalil Vladimir, ki je imel več kot sto ur letenja z Olimpijo. V Jugoslaviji jih je bilo samo nekaj in nikdar pozneje nisem imel priložnosti poleteti z Olimpijo.

Olimpija iz oglasa je bila izdelana v Angliji. Prodajal jo je Andy – angleški profesionalni pilot balonov iz Nemčije. Cena letala z odlično zaprto prikolico je bila nekaj več kot današnjih tisoč evrov. Težko je najti bolj znano zgodovinsko jadrnico. Z Andyjem sva se hitro dogovorila in odpotovala sva z Žanom Tomasovićem v Nemčijo. Andy mi je povedal, da je iz Bonna, na Adlerstrasse 10, in da je jadralno letalo v zaprti prikolici na njegovem dvorišču. Našli smo Adlerstrasse 10, vendar na dvorišču ni bilo prikolice. Prijazni Nemec pred vrati nam je razložil, da ni on Andy in tudi njegov zet ni Andy. O jadralnem letalu pa sploh ni vedel ničesar.

Očitno je bilo, da Andy ne živi na tem naslovu. V dvomih ali sva mogoče prišli zaman, sva poklicala našega Andyja. Opravičil se je za zamudo in obljubil, da bo na Adlerstrasse 10 prispel čez približno deset minut. A niti po dvajsetih minutah ga ni bilo. Ko sva ga spet poklicala, je rekel, da pravkar. Toda ulica je bila prazna. Deset minut pozneje je sam poklical in vprašal, kje sva. Mimogrede je omenil, da že odpira prikolico in bo izvlekel trup trup Olimpije. Po nekaj minutah razlag se je izkazalo, da smo res vsi bili, z njim vred, pred hišo na Adlerstrasse 10. Le da sva midva bila v Bonnu, Andy pa v majhnem mestecu, oddaljenem 45 km od Bonna. V vseh prejšnjih dogovorih je omenjal samo Bonn. Bilo je, kot da bi jaz tujcu povedal, da sem iz Ljubljane na Cankarjevi 10, dejansko pa bi živel v Domžalah na Cankarjevi 10.

Našla sva ga, kljub vsem težavam z navigacijo (to so bili časi pred GPS). Olimpija je bila v odličnem stanju, registrirana v Angliji in z veljavnim spričevalom o letalnosti. Niti se nismo pogajali za ceno, saj se za tako lepotico ne spodobi pogajati. Bila je vredna celo več kot jo je Andy cenil. Ni treba niti dvakrat ugibati, kako se je posel končal: v Ljubljano sva se vrnila s čudovito modro-belo Olimpijo. Pilotiranje Olimpije je še kot pilotiranje Vaje. Leti sama, sama tudi kroži v termiki in v resnici skorajda ne potrebuje termike. Zaradi nizke minimalne hitrosti le 50 km/h lahko pristane na skoraj vsakem travniku. Nima zavore na kolesu, a še bolje zavira s smučko. Ko se letalo dotakne tal, pilot potisne palico do konca naprej in letalo se po nekaj metrih ustavi.

Cele dneve sem se podil po nebu z Olimpijo in v treh letih naletel več kot 500 ur. Olimpija je pol akrobatsko letalo in to sem pogosto izvajal na letalskih prireditvah. Hudič mi ni dal miru in sem sanjaril še o drugih starodobnikih. Kako tudi ne, če se da dobiti dobro letalo za borih tisoč mark. Drugi so kupovali moderna jadralna letala, ki so stala več deset tisočakov, meni so pa bila ljubši leseni starodobniki. Mogoče tudi zato, ker sem do tedaj poletel na praktično vseh sodobnih jadralnih letalih. V knjižici imam zapisanih skorajda sto tipov letal, med njimi tudi najnovejša v tistem času. Tako se je zgodilo, da sem v trenutku slabosti prodal svojo modro Olimpijo. Danes vem, da sem se obnašal, kot slon v trgovini porcelana. Nisem se zavedal, kako čudovit biser med letali sem imel. Kmalu sem to grenko obžaloval. Iskal sem oglase, vendar dolgo nisem našel oglasa za Olimpijo.

Po dolgih letih sem res našel oglas za Olimpijo, tudi od Angleža, a tokrat iz Anglije. To je rdeča lepotica Olimpija BKK. V zadnjih letih je več na Češkem pri mojem prijatelju Jiřiju Leniku na letališču Rana, kot pa pri meni. Letos je končno povsem prenovljena. Poipravljene so vse majhne poškodbe, dobila je nova platna, tako da je lepša kot nova. Olimpija je letalo, ki pritegne pozornost na vsakem letališču, kjer koli se pojavi. Vsako leto nastopa na tekmovanju starodobnikov »Šohajada«, kjer je edino letalo iz časov pred svetovno vojno. A kljub temu ima na svojem seznamu kar nekaj dnevnih zmag.

Letos je naša najstnica doživela posebno čast. Odpravili smo se na letališče Podkarpatskega aerokluba Krosno na Poljskem. Prijatelji so mi naskrivaj pripravili darilo za obletnico 75 – 57. Mene in mojo Olimpijo naj bi vleklo v zrak eno najbolj znanih letal vseh časov – legendarni Polikarpov PO-2. Večer prej smo pospravili Olimpijo v prikolico in se zgodaj zjutraj z dvema avtomobiloma odpravili na pot. Na letališču v Krosnu nas je čakal skoraj celi aeroklub. Tudi za njih je to bil poseben dogodek. Tudi sami redko vidijo PO-2 v zraku, da bi pa vlekel jadralno letalo pa pomnijo le najstarejši člani. Olimpije pa sploh še niso videli na njihovem letališču.

Iz moje majhne intimne obletnice se je naenkrat naredil kar letalski miting. Po dobrodošlici smo si najprej ogledali Polikarpova. Za ostale udeležence odprave je to bilo srečanje z zgodovino letalstva, zame pa srečanje z mojo mladostjo. Na moja prva jadranja me je vlekel prav PO-2. Živo se spominjam prvega vzleta za PO-2, a to je druga zgodba. Ko smo končno odtrgali oči od lepotca Polikarpova smo se lotili sestavljanja naše lepotice Olimpije. Posebej lepa je prav letos, saj je cela obnovljena in je videti kot najstnica.

Dve uri pozneje je sestavljena Olimpija že čakala na štartu. Let je bil nepozaben. Signalizacija pilota z roko iz odprte kabine, značilni ropot zvezdastega motorja na Polikarpovu in vlek, pri katerem komaj zaznaš let naprej in dviganje. Do 500 metrov višine smo se vzpenjali slabe pol ure (mislim, da je izkušeni pilot nalašč vlekel z majhnim plinom). To je bila skrb za motor a hkrati dodatno darilo zame. Vsaka minuta je bila nepozabna, tukaj pa sem jih naenkrat dobil skoraj trideset. Moderno vlečno letalo bi me dvignilo na to višino v petih minutah. A kaj bi jaz s petimi minutami zgodovinske vleke? Tako se mi je pa zdelo, kot da letiva ves popoldan. V mladosti je takšen let bil zame vsakdanji, sedaj sem prvič občutil veličino tega dogodka.

Moja Olimpija je pravzaprav trojčica. Dva letalska kolega iz Nemčije imata namreč tudi Olimpije. Prvi ima nemško Meise (to prvotno ime letala so v Nemčiji ohranili), drugi pa francosko Nord 2000. Skupaj še z mojo Olimpijo 2B bomo vsi trije nastopili naslednje leto na jadralski olimpijadi Wenlock v Angliji.

Če seštejem ure na modri in rdeči Olimpiji se izkaže, da na nobenem drugem jadralnem letalu nisem toliko letel. Sicer imam na Blaniku več poletov, saj sem naučil leteti več kot 250 učencev, vendar nimam toliko ur. Do danes je rdeče-bela Olimpija moja in od nje se ne bom več ločil. Majhen predah bo dobila šele, ko bom sam nehal leteti.